Krik resnice me zbudi -
v tem novem dnevu nekaj manjka,
razmišljam, tuhtam brez prestanka.

Samo še midva sva -
mi pravi brat,
odšla sta oče - mati v nepovrat,
le svečko greva še lahko prižgat.

Je prazen dom, mi ni obstanka,
v njunem domu nekaj manjka,
razmišljam, tuhtam brez prestanka.

Globine misli ne poznam
tolažim se, da brata še imam.
A oče, – mati?
Ne, spominov teh ne dam.

Zdaj nisem več otrok,
a v meni nekaj manjka,
razmišljam, tuhtam brez prestanka.

Antonija