MARATON

Z edine poti se jaz poslavljam
odkar sem bil pahnjen z rojenjem na njo,
ona je lepa s trnjem obdana,
nihče si ne more tlakovati novo.

Kolovratim in hodim po svojem cestišču
povezujem vsako izkušnjo z njo,
opažam, da me čas opozarja,
a mojemu umu ni mar za to.

Na vse vidno naravnana so čustva,
a najmanj na tisto, kar reče srce,
preko ljubezni še njuham resnico,
ki jo z dotiki izreka dekle.

Pot, ki jo moram vso prehoditi
je odvisna od mojih duhovnih moči,
v kolikor bom znal razbrati oznake,
toliko bo dolga in polna luči.

Moje mladostne vihrave grive
izgubljajo svojo svežino, odmev
te antene vesolja, zapuščajo glavo,
spreminjajo teme v sončni odsev.

tomi