Včasih pod vijoličasto črto obzorja
izmika se mi bela pika,
a čvrsto je pritrjena njegova cela slika,
ki noče zbledeti.
Saj ne da bi, ko se kot nočni tat vračam do nje,
s krajo hotela prekleti najine sanje-
le tiho, tiho, še tišje vere in volje z nje si preslikam,
da ko spet dan se mi umahne v sanjavo temo,
še lahko vem, zakaj še in še in še umiram zanje.

Maya mavrična popotnica