Sveža noč,
zvezde svetijo nebo,
veter blag in
zvok čričkov!

Odprem okno,
nadiham se,
vzamem stol in
sproščeno gledam!

Oblaki počasi
svojo pot gredo
jaz pa mislim si,
da najlepše bi bilo,
če zdaj z njimi potovala bi.

Veter mi boža kožo,
čeprav naježim se
mi tako lepo je,
da bi slekla še to majico in
prepustila se,
da z njim v ritmu zazibam se!

Opazujem luno,
res oči ima
tam pa nos zakrivljen drži in
z ustnicami se hihita.

Nasmehnem se,
globoko zadiham in
lahkotno kot perje boža,
se jaz dotikam neba,
da en oblak mi podari in
v sanje- potovanje spusti!


Tadeja

Tadeja Ošaben