Gozd je le šest skokov stran.

A svet me je bočno zadel
tam, kjer ni kopitom primerne zemlje
in tišine, v kateri bi prepoznala pot.
Prilepljena sem na žlindro
z lastno krvjo.
Mimo mene letijo kovinski volkovi.
Zavijajo,
svoje žareče oči zabadajo v mojo sapo.
Od grla do zob se obračam
v vse smeri.

Gozd je še vedno le šest skokov stran.
A vsak skok
je dolg kakor sled, ki jo pušča
krdelo ob reki.

kovinski volk me je ustoličil
na prestol privezal z drobovjem
izteka iz mene sedim poziram
za morbidni akt v bliskih
prepoznavam gobce z mastnimi jeziki
voham njihovo slo na krožniku sem
postrežena z dlako in vsem
pomagaj gozdni bog čeprav
sem ti pogrizla najlepše mladike
ne bom več prisežem odlepi me
naj odmezim skozi listje
naj dokončam svoj ponik doma

le še stran

Aleksandra Kocmut - Kerstin