sediš za mizo
naslonjen nazaj
veke so lani spomladi trepnile zadnjič
na krožničku suh kruh
in skorjasta plast sive marmelade
kavna usedlina trda kot kamen
zarjavela žlička na tleh
nad glavo se ti spušča umirjen pajek
samo še ena nitka do popolnosti mreže
okna zaprta
na zunanji polici suhe rože

sredi poletja

kot lani
letos si tudi ti že posušen
prepih zaradi lukenj v stenah je naredil svoje
tvoje telo je togo pokončno
posušeno kot nageljni zunaj

Lidija Brezavšček - kočijaž