Kakšno jutro, komaj začeto
bi imela zahod, ne vzhoda,
ne bujenja sonca izza modrih oblakov,
ne odpiranja gibkosti telesa,
ne uvajanja mišic v začetni korak, ne bi.
Ne bi začela sploh časa, ne šla ne vem kam.
Zaprtih oči bi ostala v spanju,
premetala še enkrat pozabljene sanje
sinočnje teme noči.
Niso mogle biti pretežke,
takšne si ponavadi zapomnem,
da si ugriznem pekočino v ustnice,
da si na tiho ne prepričujem misli.
Prsti na rokah postajajo drhteči,
v opaznost bližnjega sveta lezejo vprašanja
in gibkost postaja pregibka,
misli ne zmorejo uravnoteženega mira.
Nehote nemočno uvajam dušo v telesu,
koraki zmehčano pomikajo mi telo.
Ti rečem, ko hrabro hodiš zraven mene,
tako ne bo šlo, ne boš zdržal, to boli,
bolečina ti bo enkrat preveč,
takrat povej, da ti ne bo prehudo.
Nič mi ni preveč, je dobro.
Vlečem vase zrak začetka vzhoda.
A zahod mi se premika v krvi,
v temi bele svetlobe skrivoma kličem zahod.
Do večera je še pot.
Danes je oster vzhod. Ali pa jaz.
Mimo, mimo grem.

IŽ-lev