Sol
v soparnih nočeh
svetleča gladina tal
ki si nanjo razlil
sluz
kri
črni in zeleni žolč
ihti zamrznjena v pozabi
pohabljeni divan samuje
telefon molči
antarktika tvojega sočutja
je gosto poseljena
z liki nedokončanih otrok
z ruševinami šol
s hišami ki so se jim
veke nemarno povesile
kreature gole balansirajo
na robu opoja
naveličano listaš dneve življenja
ližeš ultrazvočne slike
z razpokanim jezikom okušaš linoreze in gravure
raztrgana jadra ti napenja veter
ki ga je zamesil krokarjev napev
skozi razbito okno škripne krik
odkrušiš mi kruh
posuješ soli na rane
sediva na divanu
s pogledi drsava
po zamrznjeni gladini tal
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 09. 08. 2010 ob 06:24
- Prebrano 1129 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 0
- Število ocen: 0
