Večer za večerom v posteljo ležeš,
spokojno zapreš oči,
umakneš se v mrtvo praznino,
da bi ne videl solza
in mojih prečutih noči.
Prošnja, ne solza, ne srd
te ne more zbuditi -
hladno mi rečeš:
kaj res ne razumeš.
da se moram spočiti?

Da,
ti se moraš spočiti,
da bi znova in znova,
jutro za jutrom
z lažjo,
da denar bo vse rešil,
mogel na delo oditi.
O, da,
ti se moraš spočiti,
da bi v temi slepih oči
dosanjal svoj uspeh
in bolečine ranjene duše
teh sanj ne smejo zmotiti..

In vendar pride ta dan,
ko ne boš mogel več pozabiti,
ko boš daleč in sam
v svoji mrtvi praznini spoznal,
da pred resnico ni moč pobegniti.
Večer za večerom boš v posteljo legel,
želel boš solzne oči poljubiti,
a roka zaman bo iskala obraz;
zaman po objemu kričala bo duša,
da mogla bi v njem se spočiti.
Ko teh nemih krikov srca
nič ne bo moglo prevpiti,
tedaj le v globini
tiho odzvanjal bo glas:
ti nisi imel časa Ljubiti.

Mojca Žugman