Jutro je,
zunaj pada dež
sama nisem,
ker ob meni je on in
še zaprte oči ima.

Vzamem si trenutek,
da ga opazujem
preden se zbudi.

Le kaj sanja,
le kam gleda z temi očmi?

Počasi se približam,
kar ne morem brez poljuba
zato ga nežno poljubim in
z dotikom zbujam ga!

Odpre oči
tako zaspane
a vendar že tako žareče
kot plamen.

Kako ga ljubim,
kako želim si ga
on je moj in
vzamem si ga!

Njegov nasmeh pove mi,
da sliši moje želje vse,
da le on popelje me v nov dan!

Z dotikom in naspanim glasom
me pozdravi,
vzame k sebi,
da začutim,
da vidim in
zaslišim najlepše jutro!

Kaplja po kaplji- dež
žarek pri žarku- sonce
vse to popolno je
kot midva,
ki najini telesi združiva- strast!


Tadeja

Tadeja Ošaben