Kakšen dan,
ko se duša v bolečini razleti,
si za hip zaželim,
da bi bila ena tistih
brezhibno urejenih lutk;
s čarovniško dolgimi, skrbno nalakiranimi nohti,
mrežastimi nogavicami,
dobro ošiljenimi visokimi petkami,
sexi krilcem,
prosojno dekoltirano bluzo,
živordećo šminko na ustnicah
in zapeljivim pogledom
izpod debelo namazanih umetnih trepalnic...
V neprebojen zaboj
bi drugega za drugim
zložila vsa ta boleča čutenja,
ga neprepustno zapečatila,
ovila v zlat ovojni papir
in ga odvrgla
sredi najglobljega oceana...
Olajšana, razbremenjena dušečega tovora
bi brezskrbno odkorakala
po široki rožnati cesti
in z iztegnjenimi rokami
jemala vse sladkosti,
ki jih ponuja življenje...