Se še spomniš,
mama,
tiste majcene štručke,
ki je stegovala po tebi
svoje drobne ročice?
Tri mesece -
pečat večnosti.
V nebesno modre očke
se je naselila žalost;
v malo srce,
ki je komaj začelo utripati,
je zarezala prva bolečina.
Ne odhajaj,
mama!
Kaj res ne veš,
da potrebujem tvoj dih,
tvoje toplo naročje,
utrip tvojega srca
na svojih malih licih.
Mama,
kje odmeva tvoj korak?
Zaman -
nemi krik
je zamrl
nekje sredi drevoreda
ob prašni vaški cesti.
Ročice so omahnile,
nebo je izgubilo modrino,
drevesa in trave je prekrila sivina.
Življenje
je odšlo
s teboj.
Nisi vedela.
Še danes ne veš,
ne vidiš,
ne čutiš,
da ta majcena deklica
še vedno živi.
Skozi prosojno podobo
odraslosti
zrejo vate
njene preplašene modre oči.
Ne slišiš,
da njeno srce neumorno kriči
po tvojem objemu,
mama,
čeprav si ji nadela ime
hudičevo seme
in solze hinavske;
čeprav
si ji v najnežnejšem cvetu mladosti
vžgala neizbrisen madež
uničevalke tvojega življenja.
Mama,
o, mama,
nikdar ne boš vedela,
da so nebeški angeli
ogrnili z ljubeznijo to malo srce,
ga ovili v mehko odejo hrepenenja
in ga na razprostrtih krilih
ponesli ćez globoke prepade,
čez deroče razpenjene reke,
ki so ga hotele posrkati
v svoje neskončne globine.
Čeprav si tu,
nikdar ne boš vedela,
nikdar ne boš videla.
Kdaj, zakaj,
o, mama,
si v sebi umrla?

Mojca Žugman