Opletajo žolče oči
med žicami hrepenenja.
Po stenah žuželke
mlaskajo pljuske večerje.
Jutro se ogreva
na temperaturo življenja.
Po kosteh se sprehaja
utrujena misel.
Postana je
njen vonj se širi daleč.
Kopljem!
Kopljem!
Za nohti ostanki neba.
Za nasmehom ostanki soli.
Za senco ožganine srca.
Silva Langenfus