Dani se

ko stopam v mehkobo spominov
v srajčki iz čipk, ki sem jih vezla v spanju.
Dotikam se dišečih cvetov, polagam
jih v naročje mimobežnosti in malo po
malo usiham. Ne znam prebuditi tigrastih oči
ki priprte čakajo, da zavohajo plen. Ne diši po krvi,
da bi jo lačni jeziki polizali in se zadovoljno
zleknili v naročje, ki hlepi po besedah brez notnega
črtovja in vleče za rokav sanje, ki sem jih zlagala
kot domine in s tresočimi rokami dodajala nove in nove.
Vseeno so se sesule, čeprav sem ustavila dih.
Kako lepo so se svetlikale številke na številčnici,
ki sem jo ustavila v tistem najinem trzljaju,
nisem zaznala glodalcev, ki so požrešno grizli medene besede.
Le malo je ostalo za naju. Pretakala sva ostanke
iz ene posode v drugo in jih hlastno zaužila v upanju,
da se prebudi reka, ki ne pozna dveh bregov.
Pritisnila sem uho na hladno zemljo
in ujela šumljanje slapa nekje daleč od mojih dlani.
Zlepila sem se s tlemi.

In čakam.

Čakam.

Še vedno čakam.

ajda

Komentiranje je zaprto!

ajda
Napisal/a: ajda

Pesmi

  • 06. 08. 2010 ob 10:51
  • Prebrano 908 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 559
  • Število ocen: 14

Zastavica