Peljem danes čevlja na sprehod.
Oba. Levega zavežem v pentljo,
desnega prav enako.
Da ju osvobodim samote v veži,
ju napolnim s podplati,
ju umetno oživim,
peljem na sprehod svojo misel,
dodam jakno, grem.
Skupaj bo nekako šlo. Mora.
Pikasta tla zabodem nazaj,
obrnem žgoče v obratno smer.
Ne bo bolelo. Ne podplata, ne misli,
tiho spravljene pod očesi,
navidezna tišina koraka
kakor vojak stopam naprej,
tu in tam povežem spet skupaj vezalke,
malo zraka prosim nebo.
Usta bodite zaprta. Svet je krut.
Obuta tišina
pokrite misli
zagreto telo,
maširamo.

IŽ-lev