Spoznanje, da te ljubim, me boli.
Razočaranje pa je še večje.
Ločiti čustva in razum… Kako?

Nepovabljen si vstopil v moj svet,
naučil me živeti in vlival pogum.
Ob tebi sem se igrala.

Sedaj stojim na križišču odločitve,
ki ti že davno si jo sprejel.
Moje srce pa bije bitko, vdih onemel.

Telo vpije: »Ne odhajaj!«. Razum podi te daleč stran.
Bolečina me navdaja, sprašujem se kakšen bo od sedaj vsakdan.
Želim da vrneš se k meni, ostaneš vsaj še eno noč,
in da lahko v popolnosti se ti predam.

Prekiniti sanje in pogledati resnici v oči,
tega še sedaj ne znam.
Zbiram moč, ideje, da to storim,
da nadaljnji bolečini in razočaranju ubežim.

Ti ničesar ne slutiš in ničesar nisi kriv,
bolečina prihaja iz telesa. In neosnovanih pričakovanj.
Bolečina je plod domišljije, ki je tudi trpljenje ne ubije.

Čeprav si te želim, želim da greš!
Da rešiš me teh muk,
da odrastem in grem naprej in
dovolim, da ti si mi le poduk.

AlenkaJB