V platno neba,
ki ga uokvirja zidovje notranjega dvorišča,
je vgraviran zvonik cerkve,
vžgana ena sama svetla zvezda
in z rahlo, komaj zaznavno potezo diha
narisana plahutava ptica.
Na lesenem ganku, zazrtem v to veličastno sliko,
pa si midva ob sladkobnem dimu svaljčice,
grenkosladkem okusu biterja
in ognjemetnem pršu smeha
deleživa nekaj dotlej nepojmljivega;
nepojmljivega nama in svetu, ki mrgoli
zunaj najinega mehurčka.
Z vesoljem kot edino pričo
postajava eno
in to zapisujeva na pergament rjuh
v škripljavi postelji kamrice
ter pečativa z najstarejšim pečatom ljubezni:
poljubom.