Tokrat pišem tebi,
zate in zgolj tebi.
Torej ti najdražja!

Prosim ali še bolje zahtevam,
da odložiš iz rok vse,
kar pač imaš ta trenutek v njih.
Odložiš, zavržeš, odrežeš,
zanikaš, pozabiš, odtujiš,
se odrečeš, ignoriraš,
daš v posvojitev in uporabo
komu drugemu.

Torej posveti se mojemu
vprašanju v celoti.
Na kratko povedano želim,
da izklopiš vse ostalo,
razen tega mojega vprašanja,
ki bo sledilo, verjemi, da bo.

Torej z neko rahločutnostjo,
posebej namerjeno namernostjo,
brez sprenevedanja in s samo
nama znano odkritostjo,
te sprašujem.

Sprašujem jaz tebe,
ker ti nekako
ne najdeš poguma,
pravega trenutka,
časa samote,
tablete samozavesti …

Naj ti zastavim sto vprašanj
ali eno samo.
Bova ?

Srečko Plahutnik