Moja zgodba
tvoja zgodba,
le kako bi jo začela,
če poguma ne bi imela!

Zgodba zate:
Lahko pišem o živalih,
lahko pišem o rožah,
lahko,pa mi ni težko pišem o čustvih,
ki tarejo te tako močno.

Vem,da v tebi je jesen
si kot drevo,
ki stoji pokončno ob reki in
čaka na veter,
da veje mu zaplešejo in počasi listje mu obarva.

Naj bom ta veter jaz,
ker v sebi nosim to strast,
da lahko življenje ti obarvam in
z njim se ne poslavljam-ŽELIM SI TO!

Zgodba zame:
Tudi v meni ostaja jesen,
ljubim veter,
ljubim sonce,
ki ni več tako pekoče in
tudi jaz stojim kot drevo ob reki
samo pri tem edina je napaka,
ker na drugem koncu stojim in ne dotikam se tvojih korenin!

Jaz pustim ti,
da postaneš veter in svoje listje k meni pripelješ,
da dotaknejo se mojih vej in takrat naj zatrese se močno,
da prebijejo se tla in naju združita oba!

Na koncu stala bi dva drevesa,
ki korenine skupaj držita,
da se ne izgubita.

Zdaj začuti vse to,
kako lepo bi bilo
skupaj bi cvetela,
skupaj bi zbledela
in ponovno zaživela v cvetju-BILO BI PREKRASNO!


Tadeja

Tadeja Ošaben