Tako hitro bo izgorelo poletje,
ti pa še nisi vsega postorila.
Žeja premočno srka usta,
radovednost se zvedavo
spogleduje z ušesi
in tvoje srce,
kakor rožnati travnik,
poje svetu.
Sem in tja hreščavi dež
ohromi asfalt tvoje tekaške proge,
ravno toliko, da uduši tvojo pesem.
Včasih molk vlomi vrata tvoje ograje,
da besede zakrknejo za robom grla.
Ti pa veš, da čutiš.
Zato vbrizgaš svojo betonsko podstat,
vdelaš sebe in zamenjaš en letni čas z drugim.
V silovitosti razpetih kril.

Andrejka