spim v sliki Salvadorja Dalija, Sofija
in če poveš, ko povem
da prestopam namišljeni prag
se svetloba razširi na okna
in zaslutim, da je solza le začetek nevihte
zavzdihnem in stopim iz avta
dežuje, Sofija
dežuje na moja ramena
podaj mi rumen dežnik, da me obkroži meglica
zapišem števila tiste beležke
tam piše, da mi bodo v enem letu zrasla krila
nocoj vstopa ogenj skozi zadnja vrata
očitno so ga prekleli, da se boji senc
popij kavo brez mleka, Giselle
ne bom
in ne veš, česa vsega je sposoben
gobec mu bom razbila
šla bom s kolesom do hotela Mirabel
imaš cigareto, Sofija
saj ne kadiš, Giselle
rada se pogovarjam s teboj in ni mi žal, da si moja varuška
greva na zrak, Sofija, in vzemi s seboj svojih osem lasnic iz kosti
pristojijo ti
kakšna sprememba
po dežju

sheeba