HOMO HABILIS

Odpustil sem čustvo duhovnih strani
ostalo meso je in moje kosti,
naenkrat svoboden kot kamen sam svoj
v svoji trdoti pripravljen na boj,
a kaj bi jaz drugo delal, hotel
enak kot nešteto generacij poprej.
Se spomnim teh časov, živeč brez zasnov
imel sem le nekaj človeških osnov;
Se oblekel vame je homo habilis,
iznesel iz mene živalski zapis.
Sedaj spet postajam v sebi zver
vračam sovražnost v notranjo dver.
Me posiljuje mogočnost nekih ljudi,
naj nekaj ukrenem, da telo preživi.
Pohlep me spreminja v suženjski jarem,
a jaz bi bil rajši v naravi svoj kamen.

tomi