Mimo tečejo dvotaktneži in golobi iztrebljajo nad tvojo glavo.
V grlenem gruljenju med grmi z bosimi nogami
v travi zaznaš zvijanje glist.
V razpoke misli se zatika presušen lovor vsakdana.
Se drobi.

Gospod s kovčkom te oplazi s pogledom v dekolte.
Če bi bil moj, pomisliš, bi ti kupila sandale in sezuti bi moral nogavice.

Ključi celic, ki si jih pozabila obesiti pri vratarju
(veš, da je večino časa na veceju in te ne bo doletela upravnikova kazen)
zaropotajo ob vsakem tvojem koraku,
ko se v prostem padu čez obilno oprsje
zaletavajo v udrto maščevje pri popku.
Čevlje si pustila ob vodnjaku,
pazniško uniformo v garderobi.

Prepuščaš se žgečkanju izsušenih bilk.
Vijugaš med oleandri.
Če bi bili moji, pomisliš, bi vas obrezala v kupole.

„V dobrem in slabem,“ je bilo zapisano v vajini poročni pogodbi
(ni dneva, da se ne bi spomnila na obred),
zdavnaj pomečkani med rjuhami z za denar sposojenimi telesi
in med posvojenimi stekleničkami z napitki za namišljenega otroka.

Dobro se spominjaš pregretega sladkorja na dnu kavne usedline
in izšpricane malinove marmelade čez jutranji časopis.

Nobene besede ne zaznaš in nobene tišine v bobnenju ceste,
vrtenju koles, cvrčanju škržatov, šumu zaletavajočih se listov
v krošnjah dreves, klokotanju vodnjaka, v pokrovu smetnjaka, ki ob odpiranju ječi,
v izdihu, ki ga izpihuje potepuški pes.

Vse te preproste stvari te ne morejo spodbuditi, da bi
izlila besede skozi zamaščeno grlo
iz zaskriljenih misli, čez presahnjena usta
do ljubljenega, ker ga ni.

Počutiš se kot glista med koreninami,
povsem tiho zvijajoča se na prašni bodeči poti
do vodnjaka.

Ko si zavezuješ vezalke, in jaz pišem,
se dotakneva s hrbti in odskočiva,
kot bi med naju padel meč.

Ana Porenta