Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da si še zmeraj tu,
moj oče!

Videl si me lebdeti
tik nad gladino.

Razbrazdan
v pričakovanju nečesa.
Potrpežljiv
v prihodu nekoga.

In vse kar nosim
je tvoje ime
zapisano v vnukih.

In vse kar vem,
sem pozabil ob rojstvu.

Čas trga popkovino.
Čas trga samega sebe
in roko,
ki boža spomine.

Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da umirava tudi
v sanjah moj oče!

Od vekomaj v zmeraj.
Od tu do nikamor.

Proti soncu,
proti sencam.
Sam vase,
moj oče!

Med zlepljena krila
mladega orla,
ki se boji poleteti
nad vrhovi nižin,
v besedo živeti.

Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da imajo mačke
devet očetov
med papirnatimi tigri.

Nešteto oči
v slepoti pozabe,
do snidenja jutri.

Zdelo se je,
kako zdelo,
da se ponavljava
v mislih,
v kretnjah,
v dejanjih.

Na poti
v vesolje,
nazaj v zibelke
spoznanja,
brez zapletenih
merilnikov.

Tako se je zdelo,
moj oče!

30.11.2007

Karel