Utržem se.
Po tisočletjih, prilepljenih na isto vejo.
Na isto drevo.
Na iste korenine.
Po tisočletjih.
Se utržem.
In veter me ponaššššššššššššša
tiho na dlaneh.
Malo sem.
Malo tja.
Spiralasto navzdol.
Zdaj obnjo.
Ob njega.
Obte.
Podrsam telo.
Polze.
Nizdol.
Po tisočletjih se izluščam.
Nekam vase.
Si od-drgnem čas na pol.
Jonija posrkam nase.
Skozi kožo
te diham do dna.
Utržeš se.
Po tisočletjih senc v gozdovih.
Ki z angeli plešejo
okoli dreves.
Se ti utrne.
Trenutek.
Ali dva.
Če je vse to s tabo,
se utrniva oba.
Drevesna angela,
razvejana v brezčas.

patra