V najlepši del leta
v dehteči belini najlepšega cveta,
dragi si bratec prijokal na svet.
Nedavno belina je bližnjega polja
te spremila k pokoju je večnih nebes.
Prerano obmolknil tvoj glas;
si nisva povedala vsega,
globoko si pustil pečat-
zadel bolečino v srce.
Rosno oko več te uzrlo ne bo.
Kdo bo tolažil me-držal roko
kadar mi bo hudo?
Črni so vrani vzeli telo,
angeli ujeli so dušo
s seboj jo ponesli v nebo...

Berta Petraš