Ko v na silo prebujenih mislih
Arhiviram nočne sanje,
Pred seboj v pogledih kislih
Dojemam kruto, budno stanje.

Ponotranjena pravila
vodijo v življenjske drame.
Ni svobode, le prisila
Upor občasen vname.

Ekran požira mojo zbranost,
Da se v žice energija steka,
Razum nadvlada mi razklanost
Računalniškega veka.

Skrita čustva in vsi čuti
So del kompjuterske opreme,
Na pritisk kot tipke kruti
Ujeti v mrežaste sisteme.

Šibka volja razpršena
Kot edinstven mikro-čip,
Sama je kakor nobena,
Potrebna le za en utrip.

Trdnost stvarnosti podpira jeklo,
Zvestobo v plastiki ohranja,
Resnica ujeta je v steklo,
Manipulacija pa vse poganja.

Psiha med zahteve vpeta
In prezrta eksplodira,
Kakor žarnica pregreta
In sprijaznjeno umira.

Če si že vrgel me v začaran krog
Načel, pravil, bontona –
Zakaj mi ne ustvariš, Bog,
Še srca iz silikona?

Adelina