Socvetje
Ko ti pišem,
se z ustnicami
sprehajam po
belem papirju
tistega drevesa.
Moje roke ,
so razcepljene
v vejevje
ožilja.
Tvoje oči,
svetijo
pod korenine,
globoko v zemljo.
Naj zrase,
visoko,
ta ljubezen
brez imena.
Naj brsti mah
ob poti,
kjer se na koncu
razsipa cvetje.
se z ustnicami
sprehajam po
belem papirju
tistega drevesa.
Moje roke ,
so razcepljene
v vejevje
ožilja.
Tvoje oči,
svetijo
pod korenine,
globoko v zemljo.
Naj zrase,
visoko,
ta ljubezen
brez imena.
Naj brsti mah
ob poti,
kjer se na koncu
razsipa cvetje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 27. 07. 2010 ob 11:34
- Prebrano 961 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 377
- Število ocen: 12
