ponižno umiram od želje
kakor čajnik, ki brbota in brbota
v posteljnini se zgodba začenja in ne konča
z glasom, ki odslika južni del mesta
z želatinaste kreme se cedi sok
pustiva vse skupaj, Sofija
podaj mi kozarec vina
pojdiva v atelje na rue de Lens
in godrnjajva kot večina ljudi nad politiko in pornografijo
zavpijva, da se glasilka pretrga in žlica sredi kaše obtiči
Giselle, ne, saj se ne znaš pretvarjati
izogibaš se le tesnobi
in z limonado skušaš ublažiti krče v želodcu
konec koncev sem dekle, Sofija, ki nima bakrenih las
Giselle, preprosto ti ne morem dovoliti
da bi v sebi zadrževala smeh
za temnimi vrati se skriva pravi zaklad
lanene tkanine, čopiči, škarje, verzi iz papirja
premakni ustnice in videla boš, kaj bodo mikavna usta izrekla

igrajva se slepe miši
diši po dobrotah v moji hiši
pita, orehi, sočna potica
po grlu se steka vražja medica

osredotočiva se na hrano, Sofija
zvok čeljusti zgošča zrak v spiralne ugrize
lahko bi se slišalo cmokanje
izločanje kosti iz postrvi
samo, da ne bi madam z neprižgano cigareto neprestano govorila
razbija odsev mojih misli
in hrana me mrko gleda
vzela bom vžigalnik
prižgala in ugasnila plamen
in ji ga zalučala v obraz
Giselle, saj ni tako hudo
še huje, odvratno je, Sofija

igrajva se slepe miši
brčice me žgečkajo, da smeh se sliši
riba, juha, gosta omaka
pečenko ukrade sosedova sraka

in odprla sem glavna vrata, Sofija
kot si naročila
da se notranjost bolje vidi
fasada je drugačna
pri hišah in pri ljudeh
dodajva trakove in gumbe
reživa, gubajva, lepiva, sušiva
prsti so od barve in lepila
sproščeno začniva znova
za zaživim kot Rembrantova mojstrovina

igrajva se slepe miši
okrog ust me nežno obriši
omlete, smetana, morfij in jod
bucika prebode, da kri se sceja povsod

sheeba