Poljub na ravno, tanko in tiho črto obzorja,
samo trenutek prej še nežno razcvetelo.
Zaječijo tečaji vrat, malo se priprejo.
Naenkrat so kamni
v rokah kamnovalcev ostrejši.
Hodniki labirinta še bolj labirintični,
ječa časa še enkrat več zaklenjena.
Senca trav, spremenjena v velikega pajka,
stisne v strahu roso v drobne kaplje,
listi na ljubljenem drevesu otrpnejo v bojazni.
Zvezde v drgetu stisnejo svoje veke
in nekje globoko do smrti zaboli.

Ostra sekira zarjovi nad brvjo do sreče-
pozabim, kako varno jo stvarstvo drži v rokah.
Prebledel pogled obupan preleti,
skrivnostna jezera in vsrkane sledi-
vse kar sem kdaj sanjal,
mi v nasmehu zre v oči,
leži mi na prsih,
zaspi v objemu.

Hovk