Predanost trenutka.
Pripadnost telesu.
Privlačnost duše v
danem trenutku.
In polno jutranjega sonca
izza visoke in svete gore.
In polno modre vode
ne preveč hladne,
prav prijetno tople,
stkane z goloto najinih teles.

Plavava proti toku življenja,
zavedava se kratkočasnosti
poželenja in
hitrosti belega dneva,
pod krinko se prikaževa,
še vedno tesno drug ob drugem,
ker ne želiva, da se konča,
ker želiva biti stkana
in v dno duše poveličevana.

Nastopi spet navaden dan,
sicer je vsak, v katerem
odprem oči, božanski,
a močno je čutenje minulih
južnih dni, ki ostalo bo vtkano
globoko v najini telesi
in misli bodo imele hrano,
ko se ponovno srečajo najine oči.

Tanja Želj