Brez časa, brez kraja, kdaj in kje je to?
Če omenim trenutek, se to že dogaja,
če opišem točko, je to že tu ali tam!
Ali sploh obstaja nekaj, čemur pravimo nič?

Tiho vzbrstenje vesoljske navlake privleče na plan
miselni vzorec, ki poraženi pridevnik vrže v smeti.
Vrata se odpro, tišina zapoje, neomajna resnica
začne razlagati svoj obstoj, trenutek in točka vstaneta
od mrtvih in tako se začne odisejada kraja in časa.

Hej, vi, jaz nisem navaden človek, ki bi brez okvirja
postavil sliko na steno, jaz sem superčlovek, ki ga je
kozmična verjetnost potisnila v svet neskončnih variant.

Jaz nisem ti, jaz nisem on, jaz sem jaz in to je to.
Kdor me hoče poiskati, mu ne bo uspelo,
kajti jaz živim v drugi dimenziji!

močo