Tišino,
ki se je udomila v sobo,
se žgečkljivo razlila v mehkobo pernic in rjuh,
med peruti najinih stegen,
v almandin šumotljave noči,
med odbleske smeha na steni,
med mehurčkasto vonljivost ljubljenja,
vtkano v pesem mladega dežja,
je kot odrsko zaveso lahkotno odgrnil
prvi petelinji klic
in osamljen sončni žarek,
ki je obsedel na ostrici gorskega slemena
je edini ugledal reprizo najinega neženja
minule noči.