Na rami lok,
hladine plesen ždi v notrini,
mraz je do kosti.
Mahovje dviguje se v osami jutra.
Na kolena ostrooki položil je osti.


Žival zastrigla je z ušesi,
mehko se je upognil vrat
in vzvalovila meča,
kite ponorele,
utrnilo se v očeh..


V muževni dan, hladine poln
ubrala sta korak.
Vsak po svoje,
vsak na svoje.
Tako že od vekomaj.


Prepletena z vejevjem
sta v molk tiščala,
misli brala, tenko slutila
kdaj bo kdo iz obzorja stopil,
storil malenkostno napako...


Kot blisk je vznak, za hip
zdivjala glava.
Svečano počasi, s toplo dobroto
je izginevalo v jutro, v svilnati dan rogovje,
hvaležnost se je tanjšala v zoro

Milenko Strašek