Med jesenskim listjem

sva plesala pod zlatim drevjem,

zlata preproga je spremstvo bila.

V razmaku do zime

in belega mraza si me objel,

kot da je danes te vidim ob meni,

kot da nisi šel, kot da še prideš,

kot da me nisi pustil.

Postalo me je strah vmesnih časov,

postalo me je strah da spet odideš,

da v enem prehodu padem,

da ne vstanem.

Tako me je začelo postajati strah

najinih slovesov in krvavih razmakov.

Ne zmorem več slovesov.

Ne zmorem več brez.

IŽ-lev