Osem križev imaš.
Mene za prvim vogalom
čaka že šesti.
Tiho sediš
med mehkimi blazinami.
Gledam te mati,
ubogo in nebogljeno,
brez lažnega usmiljenja.
Pokličeš me tiho,
potrebuješ mojo roko.
Dolgo je,
odkar sem prosjačila
za tvojo ljubezen.
Ne potrebujem je več,
dobila sem jo drugje.
Moj obraz te je
spominjal na moža,
ki ga nisi marala.
Značaj samorastnice
ti ni bil blizu.
Bolečino sem skrila
za debelo plast pozabe,
ljubezen razdala drugam.

V tišini prepoznam
svojo misel:
Mati zdaj sva si bot.

Mayamaya