Hana
Prestrašeno trepetaš v gostem
robidovju.
Zadržuješ dih in v usta si tlačiš popraskano pest,
da ne bi povzročila kakšnega šuma,
ki bi ga hijene zaznale.
K prsim privijaš spečega bratca v culi.
Strmiš v ognjene plamene, ki ližejo tvoj dom.
Poslušaš rjovenje goreče živine in
krike mučene družine.
Solze ti tečejo po licih in
zobe zarineš čisto do koščic, ko odjekne prvi strel.
Še preden sonce vstane, otopelo preiskuješ pogorišče.
Zagrebeš roko v trdo prst in v žep spravljaš domačo grudo.
Nato sopihaš v hrib,
postaneš za trenutek in s pogledom objameš domačo vas.
Po stezi, ki veš, da vodi čez mejo, tečeš življenju naproti.
Zadržuješ dih in v usta si tlačiš popraskano pest,
da ne bi povzročila kakšnega šuma,
ki bi ga hijene zaznale.
K prsim privijaš spečega bratca v culi.
Strmiš v ognjene plamene, ki ližejo tvoj dom.
Poslušaš rjovenje goreče živine in
krike mučene družine.
Solze ti tečejo po licih in
zobe zarineš čisto do koščic, ko odjekne prvi strel.
Še preden sonce vstane, otopelo preiskuješ pogorišče.
Zagrebeš roko v trdo prst in v žep spravljaš domačo grudo.
Nato sopihaš v hrib,
postaneš za trenutek in s pogledom objameš domačo vas.
Po stezi, ki veš, da vodi čez mejo, tečeš življenju naproti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lenči
- 14. 07. 2010 ob 09:33
- Prebrano 1022 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 398
- Število ocen: 14
