V OTROŠKIH LETIH
Še dandanes
spomin popelje me nazaj,
tja v leta pretekla,
ko se še kot otrok
z prijatelji sem se igral.
Se družili smo skupaj,
vedno nekaj novega
spoznali
in odkrivali,
da čas nam je minil,
še posebej v poletnih dneh,
ko sonce je sijalo
nam grelo je otroško srce.
A otroška leta,
kaj hitro so minila.
Smo družili se še naprej,
a ko v šolo smo vstopili
s strahom pred vhodom čakali
in ostali brez besed
in idej.
Potem po šoli
smo se igrali,
se lovili
in podili
ter vsak dan
nekaj novih črk
in številk odkrili,
nam celo znanost
je povzročila
poštevanka,
ko na pamet
v drugem razredu
smo se jo učili.
Leta pa so minevala,
vse bolj smo rasli
in se krepili,
a spomine na otroška leta
nikoli nismo pozabili.
Smo kaj kmalu
v višje razrede vstopili,
nam šola postajala je tuja,
saj so nas ulomki,
enačbe,
pa liki in ostala
matematika trudila,
da smo komaj jih čakali…
Le kaj?
Počitnice!
V poletju,
ko prihajalo je vedno
počasi,
a prehitro je minilo
smo s kolesi se vozili,
kako neumnost naredili
in se po gozdu podili
ter se igrali.
Kdaj pa kdaj
smo sprli se zelo,
še angel božji
v tistih trenutkih
nam ne bi pomagal.
A,
kmalu trma in jeza
je minila – si segli smo
v roke
in spet prijateljstvo
je oživelo.
Še danes
ta spomin ostal
zapisan je,
a kaj ko vse
se je spremenilo.
Otroška leta
so vedno zanimiva,
kdaj pa kdaj
tudi razburljiva,
a ko odraste človek vsak
si novo pot poišče,
a spomin na otroške dni
vedno rad prebudi.
spomin popelje me nazaj,
tja v leta pretekla,
ko se še kot otrok
z prijatelji sem se igral.
Se družili smo skupaj,
vedno nekaj novega
spoznali
in odkrivali,
da čas nam je minil,
še posebej v poletnih dneh,
ko sonce je sijalo
nam grelo je otroško srce.
A otroška leta,
kaj hitro so minila.
Smo družili se še naprej,
a ko v šolo smo vstopili
s strahom pred vhodom čakali
in ostali brez besed
in idej.
Potem po šoli
smo se igrali,
se lovili
in podili
ter vsak dan
nekaj novih črk
in številk odkrili,
nam celo znanost
je povzročila
poštevanka,
ko na pamet
v drugem razredu
smo se jo učili.
Leta pa so minevala,
vse bolj smo rasli
in se krepili,
a spomine na otroška leta
nikoli nismo pozabili.
Smo kaj kmalu
v višje razrede vstopili,
nam šola postajala je tuja,
saj so nas ulomki,
enačbe,
pa liki in ostala
matematika trudila,
da smo komaj jih čakali…
Le kaj?
Počitnice!
V poletju,
ko prihajalo je vedno
počasi,
a prehitro je minilo
smo s kolesi se vozili,
kako neumnost naredili
in se po gozdu podili
ter se igrali.
Kdaj pa kdaj
smo sprli se zelo,
še angel božji
v tistih trenutkih
nam ne bi pomagal.
A,
kmalu trma in jeza
je minila – si segli smo
v roke
in spet prijateljstvo
je oživelo.
Še danes
ta spomin ostal
zapisan je,
a kaj ko vse
se je spremenilo.
Otroška leta
so vedno zanimiva,
kdaj pa kdaj
tudi razburljiva,
a ko odraste človek vsak
si novo pot poišče,
a spomin na otroške dni
vedno rad prebudi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dragan Ignjić
- 13. 07. 2010 ob 08:16
- Prebrano 758 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 130
