Otopelost pronica dušo!

Vklepa jo v mrak, okovi groze
stiskajo srce.
Dlan išče drugo dlan,
sega v nič, v nikogar!
Solze, polzeče po licu,
iščejo odrešitev,
beg v prihodnost,
preteklost prekleto!
Ostajajo želje, tihe in majhne,
osamljene misli, nesrečne, boleče.
Prosijo čas,
naj hitreje se izteče.
Čim manj nesrečno,
čim manj boleče!
Otopelost prežema dušo!
Ovija bolečino,
da manj boli, žge in peče.




Pesem namenjena hčeri, ki se bori z levkemijo!

Ksenija Trs