Iz zaboja sem jo vzela
in bila je prav vesela.

Črka mala je plesala,
vse bi dala, vse bi dala,
da bi z njo se jaz igrala.

V stavnici je tam ležala
– in čakala,
da pomembna bi postala.

A otroci so odrasli
in zaboji vsi so prašni.
Na podstrehi v samoti,
skrivajo se v temnem koti.

Črke zlagati in črkovati
so otroci se učili,
ko so v šolo še hodili.
So igrali se in peli,
vedno so bili veseli.

Zdaj za kruhom se podijo,
samostojni so postali,
črke in igrače
pa so na podstreho dali.

Tja zato so jih shranili,
da bi nekoč otroke svoje poučili,
kako močno so se
nekdanji časi spremenili.

Antonija