Steber. Ko ponovno rojevaš pesmi in divje vode.
Objemaš in se naplavljaš med včeraj in jutri.
Dušiš strah na malem ognju v skorji kruha.
Ko se zdi prepozno in je vonj svežih rjuh neponovljiv. Ko je tvoj obraz ob koncu stoletja in tisočletja
enak onemu od prej.
Iščoč odmaknjene zavese, zimske romance,
nemirne vešče in še kaj.
Drugi jaz je brezizrazen.
Apno v senci kapitala.
Rez brez filma.
Kaplja rose, Tamarise in grčasta stebla.
Tako ob pravem času, saj veš.

patra