Le za dih
telesa in temnih trav
se pod zvezdami
zakopljem vate.
V potapljanju duš
se staplja okolica.
Razklano drevo,
celi rane in kaže s
grčastimi prsti v nebo.
Zašumi listje, ravnokar
rojeno in naslikano
z luninim nasmehom.
Krik je obstal na
šepetajoči krošnji.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 12. 07. 2010 ob 10:55
- Prebrano 629 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 265
- Število ocen: 7
