V tihočasju vročičnega neba
se ne rodijo pesmi.
Drobovje svoje luknje šivaš,
zakrknjen za spuščenimi roloji.
Z radijskih valov osuplo udarjajo novice
ob ohromele letve tvojih slušnic,
kakor da bi k sebi vlekle starodavni plug.
Že slišano, že videno, vse pregneteno.
Pa se znenada na asfaltni krpi
strže šiv, ker ga je zatiščala ihta.
Od vbodov nečloveških psovk
se še nebo obarva v škrlat
in pušča sled, ki se upira krčem.
Zdrzneš se.
V pregibu onemel.
Še sam zakrčen od strganega šiva.
Za streljaj te je obšel.

Andrejka