ZNOJ

Uprl pogled sem v svojo praznino
previdno in tiho, da se spoznam,
nisem dopustil drugim pogleda,
saj me bilo bi lahko tudi sram.

Izgledam kot rudnik praznih hodnikov
izropan v sebi, sam sebi predan,
le kje so polnila mojih utrinkov
ostal sem v sebi nejasen in sam.

Vseeno me misel ni zapustila
namignila mi je, zakaj je svet tak,
povsod ironija kam se oziram,
izčrpavamo zemljo, da bogatejši bo vsak.

Mogoče smo sužnji nevidnih nivojev
spreminjamo z ihto dobrine sveta,
a ko bo ta masa vsa iznedrena,
se bo spremenila osnova želja.

Tudi moja praznina mi namiguje,
povsem si očisti svoj dušni ustroj,
verjemi boš lažje zapuščal telesnost,
te čaka kot zemljo, bolj fini znoj.

tomi