Usedem se,
da bi naredila pesem,
da bi napisala pesnika.

Luna leže ob vodnjak, k prsim
in me gleda s puščavsko nočjo
zavito v polžje ohišje
iz celofanastih sadovnjakov senc.

Roka nerodno zavija svoje prste,
roka nerodno povija besedni bršljan,
ker hoče ustvarjati.

Na pragu šotora se tke odeja debelih mravljincev.
Zaprejo me v hermetično vesolje izčrpanosti,
kjer ležijo besede z odprtimi, izpraznjenimi maternicami.
Vzamem njihove bele membrane zdrgnjene s peskom
in jih zapredem v kliše kokonov,
v razdraženi cikel ustekleničene vode.

Ne zaključim,
ker želim zaspati z odprto pesmijo,
ker še nisem prišla do oaze.

Nemo