Lepo te je videti, tako od daleč.
Sanje, tiste skrite
in iskre, tiste drzne,
ti še vedno smukajo po kotičkih oči.
Čeprav se trudiš.
Ne vem, če se opazi tudi meni.
Mislim, da ne.
Res je, to isto zase misliš tudi ti.

Lepo je,
spomniti se ščemenja v prsih.
Nisva kradla, dajala sva si.
Prepojena s srečo.

Lepo je,
spomniti se najine pesmi.
Vse do tam, ko si brez napovedi
izzvenela.

A melodija, ki je bila tako nepričakovano prekinjena,
igra še naprej.
Še zmeraj živemu orkestru je
usahnil le zvok.
ZMANJKALO JE ZRAKA.

Zdi se mi, da si želela znova vdihniti.
A še čakaš.
Poslušaš se, odločaš se,
ali boš zmogla
za ogrado
krotiti
svojo divjost in
potrebo po svobodi.

Milan Novak