Začutil sem RAVNODUŠNOST,
ko mi je pol ure pred zmenkom
sporočila, da ne more priti,
ker da se ji je pokvaril avto
(tako blesavo, da nisem prepričan,
ali me samo vozi, ali se že vozi po meni)
in da jaz ne smem ponjo, ker ne želi
vpletati še mene v zgodbe sosedovih zaves.
Kaj pa meni mar, a njej pač je.

Že drugič.
Zadnjič sta šli s sestro kupovati obleko
za maturantski ples...
Ja!, no...upoštevam, da v meni vsi ne vidijo središča vesolja.

Zavil sem v tehnično trgovino. Ker sem imel naenkrat
neskončno mnogo časa.
Popraviti moram straniščni kotliček.
Morda ga prav danes intenzivno potrebujem...
In kar naenkrat se je čas spremenil v
raztegljivi čigumi. Bolj kot se ukvarjaš z njim, bolj se vleče.

Zamenjal sem že vse žarnice, tudi tiste,
ki bi crknile kmalu. Ali pač kadarkoli že.
Še vedno me ima prepričanje, da mi ni mar in da sva znova
dogovorjena drug teden.
Ker kaj pa en teden pomeni.
Verjetno se vmes sploh ne bom spomnil nanjo.

In v ponovnem navalu ravnodušnosti
raztrgam že zavito bonboniero bratu za rojstni dan
in si praline na dušek zbašem v usta.

Milan Novak