KOVAČ Z OBRAZOM ČRNIM IZ SRCA V ŽELEZO
Polnoč ura v noči
Že davno je odbila,
Oblaki preko svetle lune se pode,
Zemlja hlad noči je vase vpila.
A spat' ne morem,
Ker se v glavi mi dogaja…
In je hrupno v njej kot v kovačiji,
Kjer železo razžarjeno,
Pod udarci stotin kladiv,
Kovačem potnim, s črnimi obrazi,
Se kladivom vdaja,
Pod pridnimi rokami,
Spet ideja
umetnine Kroparske,
v železo se preliva,
z udarcem močne roke,
se srčna moč iz kovača,
v železo večno,
s tokom misli zliva.
In vesel,
Ponosen,
Rok žuljavih,
z obrazom črnim,
a veseljem na obrazu,
z nasmehom belih zob,
še vedno s hrbtom upognjenim,
odzvanjanjem kladiv v ušesih,
najlepšo pesmijo,
zvečer domov,
k ljubeči,topli ženi,
v objem se vrača,
ko sliši smeh otrok,
obešajočih po rokah se mu,…
….Ta črn obraz,
teh krepkih črnih las,
z nasmehom belih zob,
ta ve,
kaj mu življenje plača,
ko srčno svojo moč,
prek krepkih rok,
v razbeljeno železo rdeče
se preliva,
on ve, da mu železo
hvaležno vsak udarec vrača,
srce z močjo mu polni,
s katero ženo in otroke
ta doma obliva.
Tako pretaka se ta moč
Iz zemlje v železo,
Iz srca v roke,
Tako kovač, z obrazom črnim,
Ženo ljubi in otroke,
Tako ostaja Kropa
V srcih
In očeh otrok igrivih
Vedno živa,
Tako veselje svetlo,
V ljubečih nedrih
Vedno novo se poraja,
In zven kladiv,
Ta lepa pesem,
ko skoz' življenje hodi,
s hrbtom upognjenim,
nenehno mu odmeva,
dokler nekoč ne leže utrujen,
nič več ne vstane,
dokler mu duša,
še zadnjega poljuba
na srce ne vtisne,
se poslovi,
z višin še enkrat
črn obraz,
tam daleč doli si ogleda,
in odleti tja daleč…..
…. Nesoč s seboj,
Kladiv kovaških zven,
Nesoč s seboj
Ljubezen vso velikega srca,
Nesoč s seboj,
Moč roke žuljave,
Že kot železo v plamenih prekaljene,
Da spet spusti jo v nedra žene,
Ko v Kropi, v njenih nedrih
Življenje novo se poraja,
Ki iz kovača mladega,
z obrazom črnim, se oplaja.
In spet zasliši udarce se kladiva,
Misel na železo še je živa.
A le kje je zven ?
V glavi nič več ne odmeva,
Le topi zvok lesa še v glavi mi ostaja,
Ko s kovaškimi žeblji
Rakev se zapira,
Z obraza žene mlade,
Solza grenka,… bol izpira.
In mlad kovač
Nazaj je v zemljo položen,
Ko prek doline le zvonov odmeva zven,
Ker srce veliko,
Vso svojo moč v železo je prelilo,
Še udarec zadnji
Kropi v pozdrav odbilo.
Že davno je odbila,
Oblaki preko svetle lune se pode,
Zemlja hlad noči je vase vpila.
A spat' ne morem,
Ker se v glavi mi dogaja…
In je hrupno v njej kot v kovačiji,
Kjer železo razžarjeno,
Pod udarci stotin kladiv,
Kovačem potnim, s črnimi obrazi,
Se kladivom vdaja,
Pod pridnimi rokami,
Spet ideja
umetnine Kroparske,
v železo se preliva,
z udarcem močne roke,
se srčna moč iz kovača,
v železo večno,
s tokom misli zliva.
In vesel,
Ponosen,
Rok žuljavih,
z obrazom črnim,
a veseljem na obrazu,
z nasmehom belih zob,
še vedno s hrbtom upognjenim,
odzvanjanjem kladiv v ušesih,
najlepšo pesmijo,
zvečer domov,
k ljubeči,topli ženi,
v objem se vrača,
ko sliši smeh otrok,
obešajočih po rokah se mu,…
….Ta črn obraz,
teh krepkih črnih las,
z nasmehom belih zob,
ta ve,
kaj mu življenje plača,
ko srčno svojo moč,
prek krepkih rok,
v razbeljeno železo rdeče
se preliva,
on ve, da mu železo
hvaležno vsak udarec vrača,
srce z močjo mu polni,
s katero ženo in otroke
ta doma obliva.
Tako pretaka se ta moč
Iz zemlje v železo,
Iz srca v roke,
Tako kovač, z obrazom črnim,
Ženo ljubi in otroke,
Tako ostaja Kropa
V srcih
In očeh otrok igrivih
Vedno živa,
Tako veselje svetlo,
V ljubečih nedrih
Vedno novo se poraja,
In zven kladiv,
Ta lepa pesem,
ko skoz' življenje hodi,
s hrbtom upognjenim,
nenehno mu odmeva,
dokler nekoč ne leže utrujen,
nič več ne vstane,
dokler mu duša,
še zadnjega poljuba
na srce ne vtisne,
se poslovi,
z višin še enkrat
črn obraz,
tam daleč doli si ogleda,
in odleti tja daleč…..
…. Nesoč s seboj,
Kladiv kovaških zven,
Nesoč s seboj
Ljubezen vso velikega srca,
Nesoč s seboj,
Moč roke žuljave,
Že kot železo v plamenih prekaljene,
Da spet spusti jo v nedra žene,
Ko v Kropi, v njenih nedrih
Življenje novo se poraja,
Ki iz kovača mladega,
z obrazom črnim, se oplaja.
In spet zasliši udarce se kladiva,
Misel na železo še je živa.
A le kje je zven ?
V glavi nič več ne odmeva,
Le topi zvok lesa še v glavi mi ostaja,
Ko s kovaškimi žeblji
Rakev se zapira,
Z obraza žene mlade,
Solza grenka,… bol izpira.
In mlad kovač
Nazaj je v zemljo položen,
Ko prek doline le zvonov odmeva zven,
Ker srce veliko,
Vso svojo moč v železo je prelilo,
Še udarec zadnji
Kropi v pozdrav odbilo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brainstormer
- 08. 07. 2010 ob 09:07
- Prebrano 729 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 110
- Število ocen: 3
