Pustiva za jutri nekaj od naju,
morda bo poletje na oknu dišalo
in te zarana poljubim vsa tvoja,
čeprav so slabi obeti in upanja malo,
si nekaj od naju pustiva, da steče
po reki, ki nikdar je nisva poznala,
se vanjo pogledala in si priznala,
da naju nosi, čeprav stran beživa,
si nekaj od naju pustiva, da mine,
ko pride prehitro čas za spomine,
bo nekaj od naju za vselej ostalo,
zaprlo se v zemljo bo ljube dvojine,
četudi se roka, roke zadnjič oprime.
Nuška Golobič Malena