Poet
Ko enkrat
v nebrzdanem navdušenju nad sabo
in nad svojimi stvaritvami,
po nerodnosti zgrmiš skozi okno
svojega slonokoščenega stolpa
v neznano globino
in te ulovijo trdna tla;
takrat, če preživiš,
vidiš, da svet tudi smrdi;
pa ne le po blatu in iztrebkih;
takrat vidiš vsega hudiča stvari;
takrat vidiš, če ti ne izskočijo oči,
da je svet lahko še grši,
kot so ti ga prikazovale
najgrozljivejše sanje.
In takrat, če te ne raztrga,
polagoma ugotoviš,
da ti ni moč prav vsega kar te prizadene
nositi na svoji pukli,
pa si narediš eno lojtro,
eno tako dolgo, dolgo,
pa jo prisloniš
in se povzpneš po njej
nazaj tja gor v svoj stolp.
In si gor,
lojtro pa pustiš kar prislonjeno;
za vsak slučaj;
ker včasih,
včasih pač
je treba
spet videt
kakšen drek
in ga povohat.
v nebrzdanem navdušenju nad sabo
in nad svojimi stvaritvami,
po nerodnosti zgrmiš skozi okno
svojega slonokoščenega stolpa
v neznano globino
in te ulovijo trdna tla;
takrat, če preživiš,
vidiš, da svet tudi smrdi;
pa ne le po blatu in iztrebkih;
takrat vidiš vsega hudiča stvari;
takrat vidiš, če ti ne izskočijo oči,
da je svet lahko še grši,
kot so ti ga prikazovale
najgrozljivejše sanje.
In takrat, če te ne raztrga,
polagoma ugotoviš,
da ti ni moč prav vsega kar te prizadene
nositi na svoji pukli,
pa si narediš eno lojtro,
eno tako dolgo, dolgo,
pa jo prisloniš
in se povzpneš po njej
nazaj tja gor v svoj stolp.
In si gor,
lojtro pa pustiš kar prislonjeno;
za vsak slučaj;
ker včasih,
včasih pač
je treba
spet videt
kakšen drek
in ga povohat.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 07. 07. 2010 ob 15:29
- Prebrano 984 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 515
